nas ZDA, je ena večjih skrbi v šolah ravno glede dijakov, ki organizirajo a masaker. In zato obstaja veliko študij za razumevanje tega vedenja. V tem članku bomo podali zaključke raziskovalcev po analizi baze podatkov o tej temi.
Preberi več: Najstnik je ustrelil tri učence v šoli v Cearáju in za to krivi ustrahovanje
Poglej več
Film 'Barbie' naj bi povečal dobiček Mattela...
Japonsko podjetje uvaja časovne omejitve in žanje koristi
Ameriška univerza, natančneje Univerza Columbia, skupaj z raziskovalci in specialisti na forenzičnem področju izvajal študije in analize v primerih šolskih pobojev, da bi izvedel več o vedenju Morilci. Ta raziskava je pokazala, da pri večini storilcev teh pokolov ni resnih psihiatričnih bolezni.
Raziskovalna skupina na univerzi Columbia, ki jo vodi Ragy RR. Girgis, doktor psihiatrije, je ugotovil, da so 100 % umorov izvršili moški, povprečno stari 28 let. Od tega je bilo 66,7 % belcev, strelno orožje pa je bilo prisotno v 63 % umorov.
Kljub odsotnosti psihiatričnih bolezni ali psihotičnih motenj ugotavljajo, da si je polovica storilcev po izvedbi masakra vzela življenje na kraju dogodka. Zaradi tega dejstva so raziskovalci domnevali, da se v teh streljačinah dogaja zadnje dejanje.
»Naše ugotovitve kažejo, da se množična streljanja v šolah razlikujejo od drugih oblik množičnih umorov in da jih je treba obravnavati kot poseben pojav,« pravi dr. Girgis.
Za izvedbo študije so raziskovalci zbrali informacije iz Columbia Mass Murder Database. To je zbirka podatkov, razvita za boljši vpogled v odnos med resnimi psihiatričnimi boleznimi in temi umori. Da bi ustvarili to zbirko podatkov, smo pregledali 14.785 umorov, javno opisanih v angleščini, v tisku ali na spletu, ki so se zgodili po vsem svetu med letoma 1900 in 2019.
Po opravljenih analizah je o odkritjih mogoče sklepati, da lahko po mnenju raziskovalcev pomagati oblastem in zakonodajalcem, da malo bolje razumejo pojav pokolov šola. To pa zato, ker se razlikujejo od drugih vrst množičnih umorov, pomagajo pa tudi pri prepoznavanju mladih. to je lahko problematično, vendar ni nujno, da imate kakšno psihološko bolezen resno. Avtorji poudarjajo, da teh podatkov ni mogoče uporabiti za napovedovanje vedenja na ravni posameznika.
