Anton Makarenko je bil ukrajinski vzgojitelj, ki je delal v zavodu za manjše prestopnike. Prizadeval si je za izboljšanje izobrazbe za te mlade ljudi, preoblikovanje tega kraja, ki je bil le kraj za delo, v kraj, ki je bil osredotočen tudi na izobraževanje. Poleg tega, da je bil pedagog, je bil tudi odličen pisatelj, poleg poučnih knjig je pisal tudi različne spise in scenarije.
Anton Semionovitch Makarenko, sin Semiona Grigorieviča Makarenka in Tatjane Mikhailovne Dergatchove, se je rodil 13. marca 1888.
Ko je dopolnil 7 let, je vstopil v osnovno šolo in dve leti študiral, vendar je že od svojega petega leta lahko bral in pisal, zato je hitro postal najboljši učenec v šoli.
Leta 1901 se je celotna družina Makarenko preselila v hišo na obrobju Kriukova v mestu Krementchug. Makarenko je imel rad literaturo, šport, glasbo itd.
Pri 16 letih je po končani srednji šoli postal učitelj. Leto kasneje, leta 1905, je končal pouk in prejel spričevalo za vzgojitelja. 1. septembra je postal učitelj ruskega jezika na železniški osnovni šoli Kriukov.
Makarenko je bil leta 1910 premeščen v drugo šolo s strani okrožnega direktorata za pouk, saj je generalnega direktorja šole, v kateri je delal, obtožil korupcije in kraljevstva. Po tem dogodku je pridobil spoštovanje učiteljev, leto kasneje je bil imenovan za inšpektorja javnih navodil.
Leta 1914 je napisal kratko zgodbo o prisotnosti religije v izobraževanju. Gorki je poslal ročno kopijo, ki mu je poslala ostro kritiko, vendar je to spremljala spodbuda njegove ustvarjalnosti. Po prejemu tega odgovora je odstopil s šole, kjer je poučeval, in se specializiral za poučevanje v visokem šolstvu na Pedagoškem inštitutu v Poltavi.
Do konca leta 1917 je sodeloval pri organiziranju skupin, odgovornih za ustvarjanje delavskega poučevanja v Ukrajini.
Leto kasneje je politični svet Krjukova Makarenka izbral za vodjo železniške šole, kjer je poučeval na začetku svoje učiteljske poti. Istega leta je Svet ljudskih komisarjev v Moskvi odobril odlok "O ločitvi Cerkve od države in šole od cerkve".
Makarenko se leta 1919 preseli v mesto Poltava in prevzame vodenje oddelka za osnovno šolstvo na šolskem inštitutu. Lenin je še istega leta podpisal odlok o odpravi nepismenosti. Začel je ustvarjati parametre med teorijo, prakso in dialektiko pedagoškega procesa, kjer šolo začnemo razumeti kot kolektivnost, ki mora imeti organizirane procese.
Septembra 1920 je Makarenko dodeljen za vodenje eksperimentalne učiteljske kolonije proti otroškemu prestopništvu. Čez nekaj časa pripoveduje o tej izkušnji v »Pedagoški pesmi« in tako kolonijo Gorki pozna po vsem svetu.
Leta 1922 sreča svojo bodočo ženo Galino Stakhievno Salko. Je vodja ljudskega komisarijata za javno šolstvo, poročila sta se leta 1927.
Leta 1924 je bila uvedena plača za študente, kar je praktično pri vseh učiteljih privedlo do protestov in polemik, namen te plače pa je bil učiti študenta, kako ravnati z denarjem.
Makarenko je leto kasneje prejel naziv Rdeči junak dela pri Ljudskem komisariatu za javno poučevanje; zmagal je tudi na potovanju v Moskvo in Leningrad.
Leta 1927 izdela projekt preoblikovanja 18 delovnih kolonij v pedagoški kompleks, ta predlog je sprejet in je podlaga za ustanovitev Generalnega direktorata za otroške kolonije. Na odgovornost vaše bodoče žene. Istega leta sta se Makarenko in Galina poročila in izdala "Knjigo staršev".
3. septembra 1928 Makarenko prevzame vodstvo komune Dzerjinski, kjer jo dve leti kasneje spremeni v prvo samoupravno javno šolo na svetu. Kjer izobraževanje za delo postane produktivno izobraževanje, ki združuje študij z delom.
Filmski ustvarjalec Nikolaj Ekk se zanima za produkcijo filma o Makarenkovi "Pedagoški pesmi". Istega leta je filmski ustvarjalec posnel "pot življenja", v katerem so bili prikazani dogodki, opisani v pesmi. Ta film je bil najboljši na beneškem filmskem festivalu leta 1932.
V naslednjih petih letih je Makarenko objavil več spisov. Toda februarja 1937 se je z družino preselil v Moskvo, saj je bil zelo slabega zdravja. Nato se posveti vodenju predavanj in pisanju svojih knjig. Tudi ob poslabšanju njegovega kliničnega stanja leta 1938 se je še naprej posvečal literaturi in sprožil roman "Newtonovi prstani".
Leto kasneje 31. januarja je prejel naziv Red Rdečega prapora, tisto leto je izdal knjigo "Bandeiras nas Torres", napisal je tudi več scenarijev za kinodvorana.
Makarenko je umrl 1. aprila po vrnitvi s potovanja v mesto Golitsino.
Prenos knjige: Anton Makarenko
prijavi ta oglas