Alex Beard je učitelj v južnem Londonu. V stiski zaradi stagnacije stroke se je podal v iskanje alternativnih idej za svoje delo.
V zvezi s tem je prepotoval več kot 20 držav, obiskal šole in izboljšal inovativna orodja in metode za izzivalecpoučevanje 21. stoletja.
Poglej več
Potrjeno: Samsung res proizvaja zložljive zaslone za…
Kitajska izvaja poskuse z ribami cebricami na vesoljski postaji...
Knjiga Naravni rojeni učenci je rezultat tega potovanja. V njem je Beard povezal razvpite primere in razmišljal o glavnih vprašanjih, s katerimi se bo področje izobraževanja soočalo v naslednjih desetletjih.
»Ustvarjalnost, sposobnost reševanja problemov in pomen učiteljev so veliki izzivi za šole. In vse to sredi velike neznanke, kako ravnati z novimi tehnologijami in umetno inteligenco,« je poudaril.
Spodaj si oglejte stališče londonskega profesorja v intervjuju za BBC News Mundo ob festivalu Hay v Cartageni v Kolumbiji.
Med poučevanjem na šoli v južnem Londonu, na Kent Road, je Alex Beard opazil, da je naredil napako, ko je v učnem procesu sprejel zastarele metode, to je bila prva izmed njih.
»Spoznal sem, da uporabljam metode, ki jih je Sokrat uporabljal na agori pred približno 2000 leti, da bi poučeval otroke, ki so imeli mobilne telefone in živeli v prihodnosti,« je dejal.
Drugi izziv se nanaša na usmeritev, ki jo mora področje izobraževanja dati glede na prihodnost. Tako učitelj v razredu na koncu uči otroke, kako opraviti test.
Učitelji potrebujejo avtonomijo in strokovnost. Ne moremo jim očitati, da so mlade usposabljali za rezultate pod pričakovanji.
»Menim, da bi morali učitelja spremeniti v enega najpomembnejših ljudi v družbi. Ker so na koncu dneva oni tisti, ki bodo oblikovali našo ustvarjalnost, našo socialno kohezijo, ki bodo postavili temelje, ki vodijo k ustvarjanju močnega in trajnostnega gospodarstva,« je poudaril Alex Beard.
Če povzamemo, Alex Beard trdi, da otroci potrebujejo tri stvari. "Prvi je naučiti se razmišljati, vendar na način, ki je skladen z izzivi prihodnosti." Tu prihaja kritičnost in vloga, ki jo želijo igrati v svetu.
"Drugo je naučiti se delovati, predvsem pa biti ustvarjalni ljudje." Pred številnimi izzivi, kot so okoljski in družbeni, je nujno, da razvijejo ustvarjalnost in se naučijo delati s pomočjo novih tehnologij.
"In tretji je uporabiti to ustvarjalnost pri reševanju problemov, ki jih predstavlja sodobni svet." To, da skrbijo zase in za svoje bližnje, predvsem pa delajo na čustveni inteligenci in empatiji.
V knjigi naravno rojeni učenci se razpravlja vloga izobraževanja v pomoč pri iskanju »smiselnosti stvari, ki jih počnemo«.
Na ta način so se nekatere stvari spremenile v našem razumevanju izobraževanja, to z raziskavami psihologije, zgodnjega razvoja in celo nevroznanosti.
Kognitivni znanstveniki so ob tem ugotovili, da obstaja hierarhija izkušenj, katerih rezultati vodijo v učenje.
Vztrajanje pri ponavljanju in pomnjenju izzove čustveno reakcijo, »tj. navdušeni, žalostni, zmedeni in tako naprej - lahko ohranite več znanja kot skozi ‘decoreba’”, je poudaril.
O smisel za poučevanje morda je povezan z opravljanjem dela in poklica, ki mu želi slediti, vendar je za Bearda to zelo omejen pogled na učenje.
»Nekaj se vam lahko zdi zelo smiselno, ker je to nekaj, kar radi počnete. Pomembna je za vas kot osebo.«
Torej, če imate radi glasbo, matematiko, jezike in začnete študirati stvari, ki jih imate radi, imajo te za vas pomen zaradi vaše identitete in načina izražanja.
Eden od razlogov, zakaj se je profesor iz Londona odločil za potovanje, je bilo njegovo razmišljanje o obvladovanju novih tehnologij, socialnih omrežij in pojavu veliki podatki (analiza količin podatkov iz uporabe interneta) med vsemi področji.
Namen je bil razumeti kako nove tehnologije in umetno inteligenco uporabiti pri poučevanju. Ne po naključju, prva destinacija je bila Silicijeva dolina.
»Tam sem prvič videl učitelja robota. In to ni bil android pred učilnico: to je bila pravzaprav programska oprema z umetno inteligenco v internetnem učnem okolju,« je komentiral.
Tam je bil laboratorij z učiteljico in približno desetimi petletnimi otroki pred računalnikom s slušalkami.
Na enak način, kot je program pomagal učencem, je lahko zaznal tudi prednosti in slabosti vsakega od njih ter samodejno prilagodil pouk. Na koncu je pripravil personaliziran učni program in ga posredoval učiteljem.
»Še en primer: leta 2013 je študija Oxford Martin School pokazala, da bi lahko 700 poklicev v prihodnosti nadomestili roboti, a nobeden od njih Dela, povezana s poučevanjem – na primer osnovnošolski, predšolski, srednješolski in celo visokošolski učitelj – so bila z dnevi šteto. In res je. To se zgodi zato, ker je poučevanje zagotovo človeški proces,« je poudaril učitelj.
Tudi če umetna inteligenca ali roboti obstajajo, izobraževanju manjka človeška interakcija. Ljudje se učijo naravno, vendar so bili rojeni za učenje v družbi. V prihodnosti bo veliko tehnološkega razvoja, vendar ga bodo integrirali učitelji.
Tveganje je, da je umetna inteligenca v nekaterih delih sveta boljša od najslabših učiteljev. Poleg tega se postavlja vprašanje, ali je umetna inteligenca poceni, tudi če ni večja od izobraževanja, ki ga lahko ponudi učitelj.
Vendar pa je, kot pravi Beard, to pesimističen pogled na prihodnost. Bistvena točka je vlaganje v učitelje, v njihovo usposabljanje, kar ima za posledico specializirane strokovnjake, ki se znajo ukvarjati s tehnološkimi orodji.
»Najprej verjamem v to poučevanje bo najpomembnejše delo 21. stoletja. Živimo v dobi, v kateri zemljini viri zmanjkuje, zmanjkuje nam ničesar,« je poudaril.
Tako je edina stvar, ki je neomejena, človeška inteligenca, iznajdljivost in sposobnost reševanja problemov. Učitelji pa so tisti, ki spodbujajo ta človeški potencial, zato bo to najpomembnejše delo stoletja.
»V mojem idealnem svetu bi učitelje izobraževal na enak način kot zdravnike. Se pravi, da bi učitelji diplomirali na univerzi in potem tri leta kombinirali poučevanje z znanjem drugih, bolj izkušenih učiteljev,« je pojasnil.
Tako profesorji ne bi le ponavljali tistega, kar so se naučili na univerzi, temveč bi delo razvijali skupaj z drugim profesorjem in tako izpopolnjevali svoje znanje.
O največji izobraževalni izziv v Latinski Ameriki je neenakost, ki primerja najvišjo z najnižjo stopnjo. Tej neenakosti, ki je še bolj očitna med urbanimi središči in podeželjem, je treba posvetiti celovito in nujno pozornost.
Drug potencialni izziv je demokratizacija dostopa do izobraževanja je kakovostno izobraževanje.
Tretja in najbolj kritična točka pa so učitelji. "Moramo rešiti probleme usposabljanja, a ne samo tega, usposabljanja, promocije poklica, da ne zamenjajo učilnice za bolje plačana delovna mesta," je opozoril.
Drug izziv, s katerim se soočajo v Latinski Ameriki, so težave ali skoraj nezmožnost dostopa prebivalcev nekaterih regij do urbanih središč.
Glede na to je treba oblikovati nove modele, da se otroci in mladostniki kakovostno izobražujejo tam, kamor učitelj ne doseže.
"In primer khan akademija je zelo dober, ker uspe pravilno uporabiti nove tehnologije za ustvarjanje projektov izobraževanje na daljavo, ki deluje zelo dobro in lahko pripomore k dobremu uspehu učencev, komentiral.
"Približujemo se družbi, ki deli svoje ideje, ki temeljijo na neomejenem viru znanja," je komentiral.
Za učitelja je ena največjih težav sedanjega izobraževalnega sistema zagotoviti stalno tekmovalnost med učenci. Ta praksa ustvarja zaprto okolje z malo ustvarjalnosti in pomanjkanjem sodelovanja, stvari, ki bi morale biti bistvenega pomena za svet.
Predvidevamo izzive, ki jih je mogoče premagati le s sodelovanjem in človeško domišljijo. Zato so potrebni strokovnjaki, ki so poleg individualne inteligence sposobni razviti tudi kolektivno inteligenco.
»Obstaja več zelo resnih študij, ki dokazujejo učinkovitost odprtih sistemov, kjer se spodbuja ustvarjalnost, kjer se generira več idej. In tega nas uči narava sama: ko žival raste, ji uspeva biti veliko bolj učinkovita pri uresničevanju in usmerjanju energije, ki jo potrebuje za preživetje,« je dejal.
* Z informacijami BBC News Mundo
Preberite tudi: MEC objavlja besedilo z novimi smernicami za usposabljanje učiteljev
