Francoski zgodovinar Jacques Le Goff je znan po svojem delu o zgodovini mentalitet. V svoji knjigi "Sveti Frančišek Asiški«, Le Goff razkriva kulturne modele 13. stoletja in iz teh modelov skuša definirati odnos frančiškanov in perspektiva evangelizacije verstva vpeta v kulturne standarde sv era.
Frančiškanski red se razvija na italijanskem polotoku in njegov nastanek velja za revolucionarnega, saj je Meniški red, ki bo vodil mestne množice k evangelizaciji z zgledom in oznanjevanjem, nekaj novega za to obdobje zgodovinski.
Poglej več
Znanstveniki uporabljajo tehnologijo za odkrivanje skrivnosti starodavne egipčanske umetnosti...
Arheologi so odkrili osupljive grobnice iz bronaste dobe v...
V 4. stoletju je na podeželju deloval red svetega Benedikta, frančiškanski apostolat pa je v 13. stoletju dajal prednost malim in velikim mestom. Prostor frančiškanstva bo razmejeval mrežo mest in cest zaradi rutine potovanja in beračenja.
Frančiškani se niso trudili graditi cerkva, saj so morali pridigati na javnih mestih, kot so trgi, hiše in tam, kjer se je lahko zbirala širša javnost.
Na ta način napovedujejo novo duhovnost z odpovedjo preteklosti, pri čemer potrjujejo, da sta sedanjost in preteklost nasprotni, prihodnost in sedanjost pa solidarni. Ta frančiškanska vera v prihodnost nas vodi k razmišljanju o konceptih odrešenja in zakaj Francoski zgodovinar Jacques Le Goff bi jih imel za razširjalce kolektivne rešitve skozi človečnost.
Ljubezen, ki jo oznanjajo frančiškani in drugi berači, je poudarjena v drugem pismu vsem vernikom, kjer Frančišek pravi, da »ker imamo ljubezen, moramo dajati miloščino«. V začetku 13. stoletja je mogoče videti bogate italijanske trgovce, ki dajejo velike donacije.
Kar zadeva gospodarska vprašanja, poglavje VIII Regula non Bullata priporoča, da je treba kose denarja obravnavati kot kamne. Kljub odporu do denarja so bili frančiškani zaslužni za spravo trgovcev-bančnikov s Cerkvijo in krščanstvom.
Od takrat naprej so frančiškani in berači začeli z novim sistemom dobrotljivosti, spodbijali ustaljene vrednote in pri svojih delih usmiljenja skrbeli predvsem za gobavce.
Kar zadeva verske strukture, Francisco sovraži vse, kar je »vrhunskega«, intelektualno delo bo Francisco dojel s sumom, koncept znanost kot zaklad je v nasprotju z njihovo željo po revščini in nepremoženju, saj je v tem potreba po lastništvu knjig, dragih predmetov in razkošja. era.
Mesto, ki ga je sveti Frančišek rezerviral za ženske v trinajstem stoletju, ima novo perspektivo, ki je v drugih verskih krogih takrat ni bilo. Frančišek se v svojih pridigah nanaša na moške in ženske. V XI. poglavju Regula bullata prepoveduje bratom sumljiva razmerja ali posvete žensk, kot je vstop v samostane nun.
Ena od značilnih lastnosti klerikov v odnosu do laikov je bila spolna vzdržnost in jo je bratom nalagala Regula bullata. Na ta način je meja med zakonsko zvezo, ki ločuje klerike in laike, postavljena med brate in laike. Ženska ostaja dvoumno in nevarno bitje.
Frančiškani so v 13. stoletju spremenili odnos Cerkve do laikov. Odrešenje bo povezano s pokoro skupnosti in ne z visokimi vzorniki hierarhije. Najdemo ga med skromnimi, najrevnejšimi, laiki in kleriki.
Vidiki srednjeveškega življenja v 13. in 14. stoletju nas presenečajo zaradi veličastne civilizacije, ki jo je ustvarila, zaradi redkih človeških lastnosti velikih mož, kot je sveti Frančišek Asiški.
Notranji mir, notranje ravnovesje in sreča, ki izvirajo iz realnega sprejemanja človekovega stanja in iz krščanskega optimizma, so frančiškani postavili v središče iz Firenc in ki je v prebivalstvu, ki ga je pestila revščina, ustvarilo gotovost božje pomoči, njegovega zmagoslavja, miru in ljubezni, oznanjene pred vrati katedrale.
Priročnik: D'Haucourt, Geneviéve. Življenje v srednjem veku.
Carlos Beto Abdalla
Zgodovinarka in magistrica literarnih ved
