Nihče se ne rodi kot ženska, ženska postane.
Besedno zvezo je ovekovečila francoska pisateljica, intelektualka, filozofinja, učiteljica, aktivistka in predvsem feministka Simone de Beauvoir. Eden največjih teoretikov feministično gibanje sodobna Francozinja je imela nemirnega duha in je revolucionirala standarde, ki so jih takrat narekovali, zlasti glede žensk.
Poglej več
Učinkovitost učiteljev je ključni dejavnik za popolno vključenost učencev…
Finančna izobrazba je najboljše "zdravilo" za kronično zadolženost...
Eno njegovih glavnih del, "Drugi spol”, velja za prvi ženski manifest, ki predlaga preoblikovane osnove za odnos med moškimi in ženskami. Njegovo intenzivno politično delovanje je bilo opazno tudi na drugih področjih, kot so med drugim preganjanje Judov, francoske intervencije v azijskih in afriških državah.
Izvedite več o tej pomembni zgodovinski osebnosti prek njegovega življenjepis, Gradnja je misli.
Simone Lucie-Ernestine-Marie-Bertrand de Beauvoir, rojena leta 1908 v Parizu, je leta 1929 diplomirala iz filozofije na Univerzi Sorbona in predstavila tezo o Leibnizu. Med letoma 1913 in 1925 je študirala na Inštitutu Adeline Désir, katoliški šoli za dekleta. Nato je študiral matematiko na katoliškem inštitutu v Parizu, književnost in jezike na inštitutu Saint-Marie.
Med študijem filozofije je spoznal Jeana Paula Sartra, s katerim je vzdrževal razmerje skoraj petdeset let. V tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja je Simone poučevala na različnih šolah, vključno z Univerzo v Marseillu, kjer je ostala do leta 1932. Kasneje je šel skozi Ruen in Lycée Molière.
Moral pobegniti iz države z nacistična invazija v Franciji in se vrnil šele ob koncu spopada. Poleg Sartra je bil lahka oseba na filozofskih srečanjih, na katerih so sodelovali tudi drugi pomembni misleci tistega časa, kot sta Merleau-Ponty in Raymond Aron. Četverica je celo ustanovila revijo Les Temps Modernes ali Os Tempos Modernos, pomembno sredstvo za širjenje svojih idealov.
Požrešna pisateljica ima v lasti znana dela, kot je že omenjeni Drugi spol (1949), pa tudi Gost (1943), Kri drugih (1945), Mandarine (1954), Memoirs of a Well-Behaved Girl (1958), The Disillusioned Woman (1967), Starost (1970), All Said and Done (1972) in The Farey Ceremony (1981).
V njih je obravnaval vprašanja eksistencialistične filozofije, poleg političnih analiz in avtobiografskih knjig. Izjemno je bilo tudi njegovo delo v družbenih gibanjih. V spremstvu Sartra je Beauvoir potoval v države, kot so Brazilija, Kuba in Kitajska, pa tudi v Sovjetsko zvezo, na turnejah med 50. in 60. leti.
Simone je umrla v starosti 78 let, 14. aprila 1986, za posledicami pljučnice. Pisatelj je pokopan na pokopališču Montparnasse v Parizu, poleg Jeana Paula Sartra.
Tvoje prvo knjiga, A Convidada, je izšla leta 1943 in prinaša eksistencialne drame ženske, ki se pri 30 letih znajde pred prihodom študenta, ki grozi, da bo spodkopal njene zakonske strukture. Šest let pozneje je izdal O Segundo Sexo, eno svojih najbolj ekspresivnih del.
Knjiga je imela svetovni odmev, saj je zaznamovala celotno generacijo z revolucionarnimi idejami o osvoboditvi izpod zatiranja žensk in prizadevanjih za neodvisnost žensk. Mandarine, ki so izšle leta 1954, prikazujejo posledice vojne v Franciji in so leta 1954 prejele francosko literarno nagrado Goncourt.
V »Spominih lepo vzgojenega dekleta« Simone pripoveduje o svojem življenju, povezanem z dogmo Cerkve in standardi njene družine. V »Poslovilni slovesnosti«, napisani leta 1981, Simone govori o Sartrovih zadnjih trenutkih, pripoveduje o zatonu človeka, intelektualno močnega, tako s fizičnega kot duševno.
Sartrov eksistencializem ima kot ideala pristnost in svobodo, ki sta bistveni za človeško bitje, kljub grozljivim posledicam, ki jih to lahko prinese. Po filozofiji bistvo človeka poganjajo njegove odločitve, ki bodo vplivale tudi na njegov lastni svet.
V tem smislu ljudje ne bi smeli sprejemati vrednot, ki jih vsiljujejo tradicije, vključno s Cerkvijo, saj so odgovorni za svoja dejanja, vrednote, odločitve in pomene.
Simone de Beauvoir je bila intenzivna aktivistka v svoji bojevitosti za feminizem in enakost spolov. Filozof je analiziral procese družbenega oblikovanja med moškimi in ženskami ter identificiral mehanizme, ki so zgradili hierarhijo in vedno škodovali slednji. Od takrat naprej je začel razvijati argumente, ki bodo vodili do novih družbenih konfiguracij.
Njena knjiga Drugi spol velja za klasiko gibanja in razkriva vlogo žensk v zatiralski družbi, ki temelji na moški dominaciji. Delo zavrača tradicionalizem in versko moralo, znotraj katerega se je izobraževala. Eksistencialistični vpliv na feministične ideale je opazen v njeni tezi, da:
»Nihče se ne rodi kot ženska: ženska se postane. Nobena biološka, psihična, ekonomska usoda ne določa oblike, ki jo človeška ženska prevzame v družbi; civilizacija kot celota je tista, ki izdela tisti vmesni produkt med moškim in kastriranim, ki kvalificira samico«.
Z drugimi besedami, spol in spol sta različni stvari. Temu se dodelijo točke, ki jih določi društvo. Na ta način je spol povezan s fizikalno-kemijsko konstitucijo, medtem ko spol izvira iz družbene konstrukcije. Zaključek je, da vsaka družba ustvarja vzorce vedenja za vsako posebej.
Dve točki, kjer je Beauvoirjev feministični značaj prav tako mogoče preveriti, sta njen odpor do poroke in materinstva. Simone je večino svojega življenja živela s Sartrom. Čeprav je tudi filozof svojo mamo prosil, naj se poroči z njegovim očetom, se to ni nikoli uresničilo. Ni verjela v poroko kot način vzpostavitve ljubezni.
Najbližje temu je bila stabilna sindikalna pogodba, ki sta jo podpisala oba. Po pisateljevem mnenju je zakon propadla institucija sodobne družbe, ki je ženske prisilila, da so vse svoje življenje posvetile možu. Materinstvo pa bi bilo nekakšno suženjstvo, saj bi bila zaradi tega ženska dolžna poročiti se, imeti otroke in skrbeti za hišo.
Simone je zagovarjala avtonomijo žensk, tako da je imela vsaka svobodo graditi svojo osebnost. Kot navaja avtorica, ni stvar človeka ali države, da bi ji ukazovala, kako naj se obnaša. S povezovanjem svojih besed z aktualnimi ženskimi boji se mora ženska boriti proti standardizaciji vedenja ali absurdu, da jo obtožujejo za agresijo, ki jo trpi zaradi oblačil, ki jih nosi.
Nič čudnega, saj je Simone ena najpomembnejših avtoric sodobnih družbenih gibanj, s poudarkom na feministkah in LGBTI. Oba delata s svobodo gradnje in prepoznavanjem identitet. Svoboda, ta, neposredno povezana z eksistencializmom.