S krepitvijo industrije v 19. stoletju se pojavi nov družbeni razred: industrijski delavski razred ali proletariat. Širitev industrije je privabila na tisoče podeželskih delavcev v mesta v iskanju zaposlitve in boljšega življenja. Vendar pa je ta odselitev v velika urbana središča povzročila vrsto družbenih transformacij. Poleg povečevanja mest, ki niso bila strukturno pripravljena na sprejem tako velikega števila novih prebivalcev, so grozljive razmere življenja in dela delavcev vplivala na nastanek društev, sindikatov in političnih strank, ki bi se bile pripravljene boriti za svoje pravice.
Hitra industrijska širitev je povzročila potrebo po velikem številu delavcev, vendar diskvalificiranost teh delavcev je pomenilo, da so prejemali strašne plače in bili ujeti v izčrpavajočem tempu, ki so ga vsiljevali šefi. V tem napetem okolju so se razvile tri pomembne miselne struje: Liberalizem, O Socializem in Anarhizem.
Poglej več
Znanstveniki uporabljajo tehnologijo za odkrivanje skrivnosti starodavne egipčanske umetnosti...
Arheologi so odkrili osupljive grobnice iz bronaste dobe v...
Ta ideologija je nastala iz misli Razsvetljenski filozofi John Locke, Montesquieu in Adam Smith. Politični liberalizem je zagovarjal delitev oblasti, pravico do življenja, ohranitev zasebne lastnine in svobodo izražanja. Ekonomski liberalizem je nasprotoval državnim posegom v gospodarstvo, zagovarjal prosto trgovino in spodbujal svobodno konkurenco. Po mnenju zagovornikov te ideologije se država ne bi smela vmešavati v odnose med delodajalci in delojemalci.
Socialisti so zagovarjali togo spremembo družbenih odnosov, da bi odpravili neenakosti, ki jih je spodbujal razredni boj. Za razliko od liberalcev so si zagovorniki te ideologije prizadevali odpraviti revščino in izkoriščanje proletarskega dela. Ta tok je razdeljen na utopični socializem in znanstveni socializem.
Ustvarjalca te ideologije sta bila misleca Charles Fourrier in Robert Owen. Imenovali so jih utopični socialisti, ker so verjeli, da je socializem mogoče vzpostaviti na miren način. Po njihovem mnenju bi lahko socialne neenakosti presegli, če bi obstajalo sodelovanje med buržoazijo in proletariatom. Oba sta ostro kritizirala buržoazni individualizem, zanju bi bila idealna družba tista, ki bi jo tvorile skupnosti, kjer bi vsak bi posameznik delal na tistem, kar mu je v največje veselje, dohodke, ki jih ustvari z njegovim delom, naj razporedi glede na potrebe vsak. To delovno razmerje so poimenovali falansterije in po besedah njegovih ustvarjalcev je uspeh podjetje bi se množilo za vse regije v državi, dokler ne bi postalo popolnoma socialist.
Zagovarjali so konkurenco in zagovarjali sodelovanje kot sredstvo za doseganje družbene enakosti. Pridigali so o boljših delovnih pogojih v tovarnah in boljših plačah.
Karl Marx in Friederich Engels, nemški filozofi so bili zagovorniki te ideologije, znane kot znanstveni socializem. Zanje je bilo mogoče razredne konflikte premagati le z intenzivnim raziskovanjem družbe in njenih problemov. Zanašali so se na študije filozofije, zgodovine, sociologije in ekonomije, vlagali v opazovanje življenjskih razmer delavskega razreda, da bi iskali rešitve za svoje dileme. Leta 1848 so objavili Komunistični manifest.
Za oba filozofa je družbena nasprotja mogoče premagati le s socialno revolucijo. To revolucijo bi morali voditi delavci, revolucionarna faza je končana, oblast je treba prevzeti z njimi so sprožili diktaturo proletariata, ki naj bi ostala do izumrtja vseh neenakosti socialni. S koncem socialnih razlik bi se postopoma umaknil socializem komunizem, v kateri bi prevladovala brezrazredna družba, saj so oni tisti, ki spodbujajo izkoriščanje.
Knjiga z naslovom Kapital je eno najbolj znanih Marxovih del, v katerem ostro kritizira kapitalistični sistem. V tem delu govori o dodani vrednosti, ki bi bila bogastvo, ki ga proizvede delavec in si ga prisvoji šef.
Podobno kot socialisti so tudi anarhisti obsojali obstoj družbenih razredov, izkoriščanje dela delavcev in koncentracijo bogastva v rokah manjšine. Trdili so, da bi lahko državljani v bolj egalitarni družbi živeli srečno in razvijali svoj potencial.
Za razliko od socialistov, ki so predlagali obstoj države, ki bi jo vodili delavci, so anarhisti zagovarjali popolno uničenje države. Bili so proti kakršni koli vladi, prvotno je beseda anarhija pomenila odsotnost moči. Anarhistični ideali so se intenzivno širili po Evropi, zlasti v kriznih časih. Ta ideologija je v Brazilijo prišla skupaj z evropskimi priseljenci konec 19. stoletja. Neposredno je vplival na oblikovanje delavskih gibanj v državi v zgodnjih letih 20. stoletja.
Lorena Castro Alves
Diplomirana zgodovina in pedagogika
