Delavska revolucionarna vlada je bila – in je še vedno – sanje naprednih delavcev skozi zgodovino. Kajti ta ideal je bil dosežen, čeprav le za kratek čas, v Franciji. To je pariška komuna.
Poglej več
Znanstveniki uporabljajo tehnologijo za odkrivanje skrivnosti starodavne egipčanske umetnosti...
Arheologi so odkrili osupljive grobnice iz bronaste dobe v...
Pariška komuna se je začela s pariško proletarsko revolucijo in je predstavljala prvi poskus oblikovanja in izvajanja socialistične vlade. Pariški revolucionarji, imenovani »komunarji«, so prevzeli oblast v ljudski vstaji spontane in organske narave, usmerjeni proti socializmu.
Obsegalo je obdobje med 18. marcem in 28. majem 1871 in je imelo močne marksistične vplive in druge levičarske tokove. V teh štiridesetih dneh je nadomestil republiško oblast v aktih, za katera so poleg samoupravljanja značilna načela I. internacionale delavcev množic in revolucionarnih skupin.
S koncem vojne med Francijo in Prusijo in posledično predajo Napoleona III., so razmere v Parizu postale tako rekoč nevzdržne. Od takrat naprej je bila ustanovljena Tretja republika, ki je trajala od leta 1870 do 1940, z Adolphom Thiersom na čelu sedem let. Mesto, obkroženo s Prusi, je živelo v nenehni napetosti, nelagodju in uporu.
Čeprav so rojalistični poslanci podprli predajo, se malomeščanstvo in proletarci s tem niso strinjali. Zaradi političnega pritiska je marca 1871 izbruhnila ljudska vstaja, katere glavna posledica je bila strmoglavljenje republikanske vlade. S podporo nacionalne garde so izgnali lojalistične sile.
Tam se je začela Pariška komuna, vlada, ki so jo vodili jakobinci in socialisti. Ustanovljeno je bilo 26. marca z demokratičnimi volitvami okoli devetdeset članov, med katerimi so mnogi pripadali Prvi delavski internacionali. Oblast bi centralizirala garda, upravo uradniki, tovarne pa delavci.
Glavni ideal Pariške komune je bil spodbujati izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev za delavske razrede in delavce z nizkimi dohodki. Zato so bili njeni ukrepi namenjeni izpolnjevanju želja teh razredov.
Buržoazno vlado je z oblasti vrgla pariška komuna in očitno ne bodo mirovali. Zato so organizirali reakcijo proti revolucionarjem ob podpori močnega policijskega in vojaškega aparata.
S tem so aretirali ali usmrtili voditelje in člane komune, kar je spodbudilo ponovni prevzem oblasti buržoazije 28. maja 1871. Prva izkušnja delavske socialistične in revolucionarne vlade se je bližala koncu.
Prva revolucionarna izkušnja je bila v Parizu, vendar so druga francoska mesta uspela sestaviti delavske vlade, čeprav za kratek čas. Kot primer lahko omenimo mesta Toulouse, Marseille in Lyon.