Države Latinske Amerike so od druge polovice 20. stoletja šle skozi diktatorske vlade, ki so bile postavljene po državnih udarih. Nekateri med njimi še naprej vladajo pod tovrstnim režimom, večini pa je uspelo demokratizirati svojo politiko, kot sta Brazilija in Čile.
V tem članku boste izvedeli nekaj več o obdobju Vojaška diktatura v Čilu, vključno z njenim začetnim procesom, glavnimi značilnostmi in kdo je bil Augusto Pinochet, njen glavni vodja.
Poglej več
Znanstveniki uporabljajo tehnologijo za odkrivanje skrivnosti starodavne egipčanske umetnosti...
Arheologi so odkrili osupljive grobnice iz bronaste dobe v...
Tako kot Brazilija je tudi Čile šel skozi vojaško diktaturo, ki je povzročila velik demokratični zaostanek v državi. V Čilu je diktatura trajala skoraj 17 let (od septembra 1973 do marca 1990). V tem obdobju je Čilu vladal general Augusto Pinochet.
Diktatura v Čilu je trajala skoraj 17 let, začela se je septembra 1973 in končala marca 1990. V tem celotnem obdobju je državo vodil Augusto Pinochet. Razumite, kakšen je bil začetek režima iz njegovega zgodovinskega konteksta.
Čilsko gospodarstvo je bilo v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja močno odvisno od mednarodnih naložb, zlasti multinacionalk. Kljub uspešnemu procesu industrializacije je večina prebivalstva trpela zaradi revščine.
V politiki nestabilnost ni bila nič drugačna glede na razdelitev Čila med kapitaliste in socialiste zaradi hladne vojne. Prvi so se zavzemali za reforme sedanje politične ureditve in zmerne reforme, povezane z ZDA.
Socialisti pa so nameravali izvesti korenite reforme na podlagi revolucije, ki bi zlomila gospodarske strukture in državo pripeljala do takšnega načina vladanja. Po tem scenariju je bil za predsednika izvoljen socialist Salvador Allende.
Njegovo kampanjo so podprle levičarske stranke, ki so oblikovale Ljudsko enotnost. Allendejev namen je bil boj proti družbeni neenakosti in spodbujanje gospodarstva s socialističnimi reformami.
Med ukrepi, ki jih je predlagal novoizvoljeni predsednik, sta bili agrarna reforma ter nacionalizacija podjetij in mineralnih surovin, kot je baker. Očitno so bili predlogi proti oboroženim silam, srednjemu razredu, poslovnežem in ZDA.
Dežela strica Sama, ki je imela močan vpliv na Čile, ni želela, da bi se država z Allendejevimi socialističnimi ukrepi povezala s Sovjetsko zvezo, svojo nasprotnico v hladni vojni. Da bi bile stvari še hujše, se je čilska gospodarska kriza leta 1973 še poslabšala.
Inflacija je dosegla 300 % in BDP je padel. Od takrat naprej je bilo veliko nezadovoljstva z Allendejevo vlado, kar je ustvarilo pravo okolje za vojaški udar, ki bi se zgodil istega leta.
Vlada Salvadorja Allendeja je bila strmoglavljena 11. septembra 1973 z državnim udarom, ki so ga spodbujale oborožene sile. Politični sedež, Palacio de la Moneda, je bombardirala vojska. Pred sliko je Salvador Allende končal s samomorom.
Nato se je začela vojaška diktatura v Čilu, obdobje, ki je trajalo skoraj 17 let v rokah generala Augusta Pinocheta. Njegov moto je bila nacionalna obnova, vendar je spodbujal neoliberalne reforme, ki so jih svetovali ekonomisti, znani kot Chicaški fantje.
Tako kot v Braziliji je diktatorski režim predstavljal totalitarne značilnosti z ostrim preganjanjem svojih nasprotnikov. V gospodarstvu je prebivalstvo trpelo zaradi povečevanja socialne neenakosti.
Glavni znak Pinochetove vlade je bilo nasilje. Ocenjuje se, da je več kot 3.000 mrtvih ali pogrešanih, ekstremno mučenje zapornikov in več kot 200.000 prisilno izgnanih. Oglejte si glavne točke tega obdobja:
Pinochetova vlada je bila, tako kot diktature po vsem svetu, totalitarna in nasilna. Njene prakse so ustvarile negativno podobo države in povzročile njeno izolacijo zaradi nasprotnih pritiskov drugih držav in mednarodnih institucij.
Leta 1980 je Augusto Pinochet z razglasitvijo nove ustave legaliziral svojo diktatorsko vladavino. Posledica je bila mobilizacija skupin, ki jih je organizirala vlada, znotraj in zunaj države.
V poznih osemdesetih letih je bilo več diplomatskih odnosov s Čilom pretrganih kot odgovor na generalovo surovo vlado. Če so navzven razmere zavračali, čilski ljudje niso več tolerirali Pinochetovih družbenih neenakosti, težav in nasilja.
Čile je nato leta 1988 opravil nacionalni plebiscit. Gibanje je bilo predvideno z ustavo in je prebivalstvu omogočalo, da se odloči za obstanek Pinocheta na oblasti (da) ali nove volitve naslednje leto (ne).
V kontekstu, ki so ga doživeli Čilenci, je velika večina glasovala za odhod generala in leta 1989 so bile izvedene neposredne volitve. Koalicija strank za demokracijo je izvolila Patricio Aylwin, ki je funkcijo prevzel 11. marca 1990. Konec diktature v Čilu.
Med režimom je bil ustanovljen Direktorat za nacionalno obveščevalno službo (DINA), ki ga je vodil Manuel Contreras. Agencija je imela pooblastila za pridržanje in zapiranje ljudi, ki so nasprotovali vladi generala Pinocheta. S tem so izvajali dejanja ugrabitve, mučenja in umorov.
Leta 1993, tri leta po začetku civilne vlade, so Contrerasa preganjala sodišča. Leta 2008 je bil obsojen na dosmrtno ječo zaradi umora generala Pratsa in njegove žene v Buenos Airesu leta 1974.
Leta 2009 je čilsko pravosodje odredilo aretacijo 120 vojakov in nekdanjih agentov tajne službe zaradi kršenja človekovih pravic v času diktature. Augusto Pinochet pa je umrl leta 2006 po desetinah tožb.
Preverite tudi:
