Ste že kdaj imeli občutek, da je nekdo v isti sobi kot vi, tudi ko ste sami? Ta občutek se imenuje "nevidna prisotnost" in veliko ljudi je poročalo o podobnih izkušnjah.
V knjigi "South" (1919) je raziskovalec sir Ernest Shackleton komentiral, da je med njegovo ekspedicijo skozi Antarktika, je imel občutek, da skupino le treh ljudi spremlja še četrti človek.
Poglej več
Znanstveniki pojasnjujejo, kakšne skrivnostne 'odtise' so videli...
10 'dejstev' o plešavosti, ki so pravzaprav MITI
"Med tistim dolgim in mukotrpnim šestintrideseturnim pohodom čez brezimne gore in ledenike Južne Georgie se mi je pogosto zdelo, da smo štirje, ne trije."
Zanj je novi član z ekipo opravil zadnjo pot, njegove izkušnje pa so prepoznali tudi drugi ljudje, ki so podobne situacije že doživeli.
Te izkušnje z nevidno prisotnostjo so v psihologiji znane tudi kot »faktor tretjega človeka« ali »občutek prisotnosti«.
V večini primerov pojav povzroči, da je nekdo v istem prostoru kot vi, tudi če vaša čutila te prisotnosti niso v celoti zajela.
(Slika: reprodukcija/internet)
Zaradi teh radovednih izkušenj je Ben Alderson-Day, profesor psihologija z Univerze v Durhamu v Združenem kraljestvu je proučeval pojav in izdal knjigo z naslovom »Prisotnost: Čudna znanost in True Stories of the Unseen Other« (»Presence: The Strange Science and True Stories of the Unseen Other«, v dobesednem prevodu BBC).
Glavna ugotovitev raziskave je bila, da se ta situacija ne zgodi samo ljudem v ekstremnih situacijah.
Lahko se zgodi vsakomur, vendar imajo nekatere skupine večje število prijav, na primer ljudje v žalovanju ali tisti, ki trpijo za paralizo spanja. Podobno se 25 % ljudi s Parkinsonovo boleznijo sooča s to situacijo.
Za Alderson-Daya je ta pojav kompleksen, saj je "preveč nejasen, da bi bil halucinacija, a preveč oprijemljiv, da bi bil iluzija".
Pri ljudeh, ki gredo na odprave v neobičajne kraje, profesorica poudarja, da je izkušnja lahko na to vpliva pomanjkanje kisika v možganih ali pa je morda trik uma, da ohrani budnost Preživetje naprej.
Na primer, raziskovalec Luke Robertson pravi, da je imel čudno in nerazložljivo izkušnjo, ko se je odločil, da gre sam na odpravo na južni tečaj.
Po dveh tednih hoje po 40-dnevni poti je začel jasno prepoznavati znane znamenitosti, kot je družinska kmetija na Škotskem.
Prav tako je v svoji glavi znova in znova slišal glasbo iz animiranega filma The Flintstones, tudi samo ob zvokih vetra in hoji po ledu. Potovanje je bilo še naprej čudno, saj je slišal glasove, ki so vzklikali njegovo ime ali se pogovarjali z njim in ga spodbujali, naj sledi poti.
Robertson verjame, da možgani je bil odgovoren za te nerazložljive dogodke. Zanj je njegovo telo ustvarjalo mehanizem za dokončanje samotnega potovanja.
Za Alderson-Daya igrajo pomembno vlogo v procesu tudi možgani, vendar je izkušnja posledica kombinacije fizičnih in psiholoških vidikov. Zato je še vedno potrebnih več študij o telesu in umu, da bi lahko razumeli to intenzivno in običajno izkušnjo.