A mehiška revolucija je bilo oboroženo odporniško gibanje, ki je potekalo v Mehiki leta 1910. Sprva ga je vodil Francisco I. Madero v nasprotju z avtokratskim generalom Porfirijem Diazom.
Velja za enega prvih velike revolucije 20. stoletja, v gibanju sodelujejo disidenti vlade, kmetje in staroselci.
Poglej več
Znanstveniki uporabljajo tehnologijo za odkrivanje skrivnosti starodavne egipčanske umetnosti...
Arheologi so odkrili osupljive grobnice iz bronaste dobe v...
Za upor so bile značilne liberalne ideologije, socialist in anarhist. Skupine so se borile za agrarno reformo, za katero so značilne razdelitev zemlje, nacionalizacija multinacionalnih podjetij in regeneracija nacionalne politike.
30 let (med 1876 in 1911) je Mehika šla skozi dolgo diktatorsko fazo, pod poveljstvom vojaškega vodje Porfíria Diaza.
To obdobje mehiške zgodovine, znano kot »diktatura Porfirista«, je zaznamovala distribucija in neenak nadzor nad deli zemlje v rokah peščice (latifundio), poleg skoraj neobstoječe svobode demokratično.
Diktator je za ohranitev oblasti uporabljal dvomljive metode, kot so volilne prevare (zlasti med volitvami leta 1910) in korupcija.
Sredi tega se je mehiško prebivalstvo znašlo v zaskrbljujoči situaciji. Za lažjo predstavo, takrat skoraj 70 % ljudi ni znalo brati ali pisati. S tem povezana latentna gospodarska kriza je še povečala revolucionarna razpoloženja.
Z uzakonitvijo Lei dos Baldios (1893 – 1902) je vlada dobila pravico do odvzema zemlje avtohtonih posesti in jih predati lastnikom zemljišč, večinoma investitorjem iz drugih držav države.
Vstop evropskega in severnoameriškega kapitala v državo je potekal na škodo dekadence in naraščanje težav mehiškega prebivalstva, ki je nezadovoljno zahtevalo odhod Porfíria Diaza iz vlada.
Pod pritiskom revnega razreda, ljudi iz politične elite in celo predstavnikov cerkve je diktator leta 1910 odstopil. Tako je s sprejetjem in pomočjo najbolj priljubljenih razredov, ki jih vodita Emiliano Zapata in Pancho Villa, Francisco Madero leta 1911 prevzel oblast.
Glavni predlogi novega vladarja so bili pravična prerazporeditev zemljiške posesti ter preoblikovanje agrarnih in političnih zakonov.
Z Madero na oblasti so mehiški ljudje pričakovali izboljšanje grozljive situacije, v kateri so se znašli. Situacija pa je ostala enaka, v nekaterih pogledih pa se je celo poslabšala.
Nezadovoljna z novo vlado sta kmečka voditelja Emiliano Zapata in Pancho Villa sprožila revolucijo, ki bi z oblasti odstranil Francisca Madera, saj ta dejansko ni izpolnil svojih obljub o socialnih izboljšavah in reformah agrarni.
Tudi Maderovi nasledniki so bili deležni maščevanja revolucionarjev. Vendar pa leta 1917 Venustiano Carranza prevzame položaj predsednika Mehike.
Da bi enkrat za vselej naredil konec zaostrenemu revolucionarnemu občutku, je voditelj prosil za pomoč ZDA načrtovati smrt upornikov Zapate in Ville leta 1919 oziroma 1923. Tako je gibanje izgubilo moč in odprlo vrata tujim naložbam v državi.
Med posledice mehiške revolucije, lahko izpostavimo odobritev mehiške ustave leta 1917, v času mandata Venustiana Carranze.
Dokument je na novo definiral socialno strukturo države. Ena od pozitivnih točk je bil zakon o razlastitvi veleposestev poleg priznavanja pravic staroselcev.
Uvedena je bila tudi minimalna plača in skrajšanje delovnika na 8 ur na dan. Vzpostavljena je bila tudi ločitev med državo in Cerkvijo, s čimer je bilo konec soudeležbe verskih institucij pri vladnem odločanju.
Kljub omejenim spremembam je mehiška revolucija mehiškemu narodu prinesla več upanja in razvoja. Agrarne reforme dejansko niso bile v celoti izvedene in položaj Indijancev je še danes zanemarjen.
K temu je bila dodana težava pri tekmovanju s tujimi industrijami, ki so proizvajale svoje izdelke v velikem obsegu. Zadolženost in boj za zemljo sta močno zaznamovala tudi politično, družbeno in gospodarsko zgodovino države.
Lik revolucionarja Emiliano Zapata Salaza je simbol boja v Mehiki. Njegova junaška dejanja so zaznamovala generacijo, ki je hrepenela po spremembah in izboljšanju kakovosti življenja.
Poleg mehiške revolucije je Zapata postal glavni vodja Osvobodilne vojske juga, ki je poveljeval skoraj 30.000 moškim v sporih proti vladi.
Zaradi anarhističnih stališč mu je leta 1914 preprečil prevzem oblasti v državi.
Vendar so sodobna gibanja, povezana z Zapatovimi ideali, še danes močna. Tako imenovana Zapatistična narodnoosvobodilna vojska – EZLN je zaslovela 1. aprila 1994 v akciji proti mestnim hišam več mest v državi.
Ti zagovarjal ideale je sestavljen iz konca marginalizacije domorodnih prebivalcev, konca politične korupcije, poleg konca NAFTA – Severnoameriški sporazum o prosti trgovini.
Trenutno je vodja Zapatisma je predstavljen kot subcomandante Marcos. Za figuro voditelja so značilni vedno zakrit obraz, revolucionarni govori razplamtela po spletu, poleg kritik aktualnih vlad z mešanico humorja, folklora in poezija.
Glej tudi:Kaj je bila francoska revolucija?
