Kubanska medicina je svetovna referenca kakovosti in to dobro vedo vsi, ki jih to področje zanima. Nekaj ljudi ve, da univerze na karibskem otoku privabljajo nekoliko nepričakovano občinstvo: severnoameriške študente. Zahvaljujoč olajšavi štipendij se črnci in Latinoameričani iz Strica Sama odpravijo v Havano s ciljem obiskati maturo svojih sanj, ne da bi se zadolžili za študente.
Spodbudo podeljuje Latinskoameriška medicinska šola ELAM. Ustanova, ustanovljena leta 1999, nudi brezplačno izobraževanje zapostavljenim mladim iz revnih držav na Karibih in v Srednji Ameriki, ki sta jih prizadela orkana Georges in Mitch. Trenutno so študenti, rojeni v več kot 124 državah, del študentskega telesa organizacije. Partnerstvo z ZDA se je začelo leta 2001, v času vlade Fidela Castra.
Poglej več
IBGE odpira 148 prostih delovnih mest za raziskovalnega agenta za popis; poglej kako...
Objavljen zakon o vzpostavitvi „Programa pridobivanja…
Vse se je začelo z obiskom temnopoltih ameriških kongresnikov iz Congressional Black Caucus na Kubi. Takrat so voditelji poročali, da na območjih, kjer živijo manjšine, primanjkuje zdravnikov, v odgovor pa je kubanski voditelj ponudil štipendije študentom z nizkimi dohodki. Od takrat naprej je medverska fundacija za organizacijo skupnosti (IFCO) postala odgovorna za izbor, ki ga je potrdil ELAM.
Povprečno število prijav je 150, dejansko pa se jih prijavi le 30. Od tega jih deset pošljejo na Kubo. Tečaj traja šest let, dve leti dlje kot v Združenih državah, kjer je, mimogrede, ponujen kot podiplomski študij. Poleg časa, namenjenega maturi, je dodatno leto namenjeno pripravljalnemu pouku, osredotočenemu na učenje španščine in naravoslovja.
Kar zadeva štipendijo, ta vključuje namestitev v študentskih domovih, tri obroke na dan v kavarni v kampusu, pa tudi uniformo, knjige v lokalnem jeziku in mesečno finančno pomoč. Približno 170 severnoameriških zdravnikov je že diplomiralo na ELAM-u, v zameno pa so se zavezali delovati na območjih, kjer zdravstvenih storitev ni, ko se vrnejo v ZDA.
Ko govorimo o Severnoameričanih, ki študirajo medicino na Kubi, povzročata nekaj začudenja dva dejavnika. Prvi je politična napetost med državama. Študentje pa trdijo, da je pri študiju to vprašanje izpuščeno. Drugi je razmišljati o tem, kaj študente prisili, da zapustijo bogato državo, da bi sodelovali v programu, namenjenem študentom z nizkimi dohodki.
Odgovor na to vprašanje se skriva v statistiki. V Združenih državah stane medicinski tečaj v povprečju med 200.000 in 300.000 USD. Večina latinskoameriških in temnopoltih študentov v državi si teh stroškov ne more privoščiti. Tako zelo, da so del le 6% vpisanih študentov. Pri analizi študentskega telesa ELAM je 47 % ameriških diplomantov temnopoltih in 29 % Latinoameričanov.
Med sprejemnim postopkom so severnoameriški študenti obveščeni o lokalnih posebnostih, kot so preprosta nastanitev in težave pri dostopu do interneta in električne energije. Kar preseneča študente, pa je način izobraževanja, ki je usmerjen v interakcijo z bolniki in preventivo. Sarpoma Sefa-Boakye, diplomantka ELAM-a, poroča, da je stik vzpostavljen od začetka tečaja.
V intervjuju za BBC zdravnik pravi, da v Združenih državah šole uporabljajo igralce, ki predstavljajo bolnike. Na Kubi se učenci v prvem razredu učijo dajanja injekcij in vsega se učijo neposredno na klinikah. Melissa Barber, tudi diplomantka ELAM-a, poudarja skupnostni značaj kubanskega zdravstvenega sistema. Mladenka opisuje, da je vsaka ekipa odgovorna za določeno geografsko regijo.
V njem zdravniki in medicinske sestre vzdržujejo neposreden stik z njegovimi stanovalci, ga poglobljeno spoznavajo in hodijo po hišah. Tako lahko strokovnjaki postavijo diagnozo, ki upošteva psihološke, socialne in biološke elemente. Če situacija zahteva posebno nego, se bolnik napoti v poliklinike, ki so opremljene z vsemi specialitetami.
Ponovno se sistem primerja s severnoameriškim. Zdravnika spominjata, da v ZDA veliko bolnikov nima niti zdravstvenega zavarovanja. Zato se posvet z zdravnikom opravi, ko je primer nujen in ni več časa za preventivo.
Ko se vrnejo v domovino, morajo zdravniki, ki so se izšolali na Kubi, opraviti predhodne izpite in opraviti tudi program medicinskega bivanja. Večina jih dela v primarni oskrbi, področju, kjer v Združenih državah primanjkuje zdravnikov. Pri tem imajo temeljno vlogo pri zmanjševanju umrljivosti otrok in drugih težav, značilnih za revne sloje prebivalstva.
Ena največjih težav, o katerih poročajo nedavni diplomanti, je čas, preživet z bolniki. Na Kubi se na ameriških tleh navadijo na dolgo službovanje, svetovanje v povprečju traja 15 minut. Sarpoma priznava, da je ta navada frustrirajoča, ker čuti potrebo po tem, da bi izvedel več o pacientu. Prav tako trdi, da je bila deležna le malo usposabljanja za pogostejše primere v Združenih državah.
Kot primere navaja nujne primere, povezane s predoziranjem in strelnimi ranami, ki so na karibskem otoku manj pogosti. Med obema sistemoma je še ena razlika, tokrat povezana z uporabo slikovnih in laboratorijskih testov. V ZDA je njihova uporaba večja kot na Kubi, kjer jih v večini primerov priporočajo kot dopolnilo začetni diagnozi.
Vsekakor pa strokovnjaki, ki so se izšolali v drugih državah, opozarjajo, da ni nobenega razloga za sum v diplomsko pridobljeno pripravo. BBC-jevi intervjuji poudarjajo, da je kljub tej mentaliteti realnost zdravnikov na Kubi drugačna. Tam so zelo dobrodošli v skupnostih, tudi za doseganje tam, kjer strokovnjaki iz drugih držav ne sežejo.
