Demokracija, vlada, v kateri ljudje izvajajo suverenost, sistem, v katerem državljani volijo svoje voditelje na občasnih volitvah. Režim, v katerem ljudje enakopravno sodelujejo pri pripravi predlogov, razvoju in ustvarjanju zakonov. To je definicija demokracije v slovarju, toda kaj ima to opraviti z vodenjem šole?
Ali ste kdaj pomislili, da odločitve, sprejete v šoli, kot je uporaba določene vrste uniforme, urnikov in vsebine, ne bi smele biti »potiskane« v skupnosti? S katerimi učitelji se je treba posvetovati pri oblikovanju učnih načrtov? Ali morajo zaposleni podati svoje mnenje, če šolska struktura ni varna za opravljanje dela?
Poglej več
Izobraževanje mladih in odraslih (EJA) je ponovno zvezna prednostna naloga
Učinkovitost učiteljev je ključni dejavnik za popolno vključenost učencev…
Upravljanje šole je dejanje, ki ga je nemogoče izvajati ločeno. Sodelovanje vseh pri upravljanju šole je bistveno za izpolnitev interesov skupnosti. Ko se oblikujejo strategije za povezovanje šole in skupnosti, je slednja usklajena z institucijo, ki jo pravzaprav preoblikuje.
Ustavite se in pomislite: kakšna je vloga izobraževanja? Če je vaš odgovor, da je izobraževalna vloga v spodbujanju strategij, usmerjenih v prakso državljanstva z usposabljanjem, imate prav. Če pa v resnici vaša šola teh ciljev ne dosega, je to znak, da je treba nekaj popraviti.
Definicija demokratičnega upravljanja šole ga konceptualizira kot dejanje dajanja prednosti kolektivni udeležbi v dejanjih, ki se izvajajo v šoli. To pomeni, da odločitev ne moreta sprejemati ravnatelj in koordinacija ločeno, temveč s sodelovanjem vseh vključenih v šolsko skupnost.
Zaposleni, učitelji, dijaška društva, dijaki in starši morajo biti seznanjeni s strategijami, ki jih razvija šola. Institucija je namreč vpeta v določeno skupnost in mora pred izrekom kakršnega koli ukrepa upoštevati njene posebnosti.
Glavna značilnost demokratičnega upravljanja šole je njen decentralizirajoči značaj, torej šola postane odprt prostor za dialog in razvoj horizontalnega odnosa, brez ukazov potomci. Ta vrsta strukture ne vsiljuje ukazne moči v obliki hierarhij, ki dokazujejo, da ima vsakdo moč sodelovati.
Dejstvo je, da model demokratičnega upravljanja ni preprosta dobrodelna drža. To je upravljanje, ki ga podpira zvezna ustava iz leta 1988, okrepljena z zakonom o smernicah in osnovah nacionalnega izobraževanja (zakon 9.394/96), poleg nacionalnega izobraževalnega načrta (PNE). Tako je eno od načel vzpostavitve kakovostnega izobraževanja.
Zgoraj smo omenili, da je ena od značilnosti demokratičnega upravljanja odsotnost centralizacije oblasti. Ampak ne samo to! Ta model ima med glavnimi značilnostmi:
Med glavnimi značilnostmi, ki jih lahko izpostavimo, je participativno načrtovanje. V njem se razvijajo metode in strategije, ki ustrezajo posebnim potrebam šole. Na ta način se vzpostavljajo prakse, ki spodbujajo sodelovanje vseh, ne le njihove vloge gledalcev.
V tej pristranskosti je transparentnost odločanja, to pomeni, da so dejanja razkrita tako, da je z njimi seznanjen celoten kolektiv. Kako lahko šola to stori? Prek fizičnih prostorov šole ali družbenih omrežij, vključno s politično-pedagoškim projektom, torej naborom strategij zavoda za šolsko leto.
Izdelava JZP je tesno povezana z demokratičnim vodenjem šole. Z njo bo šola opredelila usmeritve, ki bodo usmerjale njeno delo in usmerjale dejanja, ki predvidevajo izobraževalne procese. Projekt je najučinkovitejši način, da šola prevzame izobraževalno zavezo glede na realnost, ki vodi zavod.
Zaradi vseh teh razlogov je pričakovati, da JZP ne more biti izdelano avtoritarno, torej skoncentrirano v rokah direktorjev in koordinatorjev. Pri njegovem ustvarjanju morajo sodelovati vsi, ki so vključeni v proces poučevanja in učenja, da se gradi demokratična identiteta institucije.
Spodbujanje demokratičnega upravljanja šol je možno, saj povezuje šolo in skupnost. Zato morajo menedžerji oblikovati strategije, ki spodbujajo to integracijo in združujejo vodstvo, koordinacijo, učitelje, zaposlene, starše, skrbnike in učence.
Vzpostavitev demokratičnega upravljanja šole predpostavlja, da mora institucija sama premisliti svojo vlogo vzgojitelja. Od takrat naprej morate razviti skupno rabo, izstopiti iz cone udobja in vzpostaviti načine, kako študente, skupnost in osebje približati vodstvu.
To je mogoče doseči s preprostimi in periodičnimi strategijami, o pogostosti katerih se mora ponovno pogovoriti kolektiv.
Skratka, za demokratično vodenje šole je značilno deljenje odločitev. Poleg tega pa gre za ustvarjanje prostorov za dialog, da bi učitelji učinkovito posvetili čas ljudem, ki so vključeni v njegovo upravljanje, s čimer zagotavlja, da so projekti in šolska rutina zanimivi zanje vse.