izraz Apartheid se nanaša na režim rasne segregacije, ki je potekal v Južni Afriki med letoma 1948 in 1994.
Z vzponom Nacionalne stranke je začela veljati rasna politika, ki je bila naklonjena beli manjšini, ki je imela gospodarsko in politično moč v državi.
Poglej več
Znanstveniki uporabljajo tehnologijo za odkrivanje skrivnosti starodavne egipčanske umetnosti...
Arheologi so odkrili osupljive grobnice iz bronaste dobe v...
Nacionalna stranka, sestavljena iz bele elite, je narekovala pravila, ki jih je moralo ostalo prebivalstvo – ogromna temnopolta večina – strogo upoštevati.
Ta realnost se je spremenila po vzponu Nelsona Mandele na oblast leta 1994, ko se je končal segregacijski režim.
Politika rasna segregacija je bil uraden leta 1948 z vzponom Nove nacionalne stranke na oblast.
Režim se je med 60. in 70. leti krepil, posledično pa je bila prisotna tudi močna opozicija.
Partija je investirala v sistem represije in nadzora, da bi ohranila svojo vlado in ideale bele rasne superiornosti.
Poroke med belci in temnopoltimi so bile prepovedane, prav tako spolni odnosi, za katere so bili vpleteni v primeru odkritja kaznovani z zaporom.
Samo bela elita je imela najvišje položaje v vladi in parlamentu. Na enak način so bila produktivna zemljišča pod njihovim nadzorom.
Črnci so bili poceni delovna sila v industriji, rudnikih in na kmetijah. Niso se mogli prosto gibati po državi, saj so bili nadzorovani s številnimi identifikacijskimi dokumenti, varovalkami in prepustnicami.
Birokracija je bila način, ki so ga našli afriški voditelji za nadzor gibanja temnopoltih moških in žensk po državi.
Politika rasne segregacije je bila prisotna v najrazličnejših prostorih sobivanja v Južna Afrika. Avtobusne postaje in javni prevoz sta bila ločena po barvi kože.
Parki, trgi in plaže so razmejevali tudi dostopne točke za temnopolto prebivalstvo, pa tudi knjižnice, restavracije, bare in pitnike. Končno je vsa okolja zaznamovala krutost rasne segregacije.
Južnoafričani takšnih ukrepov niso sprejeli pasivno. Odzvali so se različno, kar je sprožilo nastanek Južnoafriške unije.
Črnci so začeli imeti svojo glavno predstavniško organizacijo z ustanovitvijo Afriškega nacionalnega kongresa (ANC) v začetku 20. stoletja.
V dvajsetih letih 20. stoletja so spodbujali stavke, v katerih je sodelovalo več kot 40 tisoč rudarjev po vsej Južni Afriki. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo organiziranih več kot 40 stavk, v katerih je sodelovalo več kot 60.000 ljudi.
Vendar pa je bil z vzponom apartheida miroljubni odpor potisnjen na stran in se je umaknil oboroženim gibanjem, ki jih je vodil Nelson Mandela (1918–2013).
Pokol v Shapervillu (1960) je zaznamoval protest proti zakonu, ki je temnopolte Južnoafričane prisilil k uporabi knjižice, ki je razmejevala kraje, kamor se lahko udeležijo.
V epizodi je sodelovala policija, ki je streljala na skupino pet tisoč ljudi. To je bil povod za začetek odpora.
Leta 1976 se policija nasilno odzove na študentski protest v Johannesburgu. V tej represiji je bilo ubitih okoli 600 demonstrantov in odrejeno je bilo 13.000 aretacij.
Vodja gibanja Steve Biko je bil mučen in ubit. Ta južnoafriška akcija je bila močno kritizirana in država je začela trpeti pritisk s strani Združeni narodi (ZN). Tako so osemdeseta leta zaznamovana s svetovno diskreditacijo, zaradi katere je Južna Afrika izgubila visoke investicije.
Nelson Mandela je bila glavna referenca boja proti apartheidu. Leta 1962 so ga aretirali, leta 1964 pa so ga obsodili na dosmrtno ječo. Do leta 1990 je bil v priporu.
Po izpustitvi je bil leta 1994 izvoljen za predsednika Južne Afrike, kar je pomenilo konec zakonitosti rasne segregacije v državi.
Več o tem na: